odlomki iz intervjuja s Patricijo Maličev
Mirko Bratuša, “Ničesar ne moreš opaziti zunaj sebe, če prej ne odkriješ v sebi”
Ali lahko predstavite svoj projekt za 54. Esposizione Internazionale d'Arte /
54th International Art Exhibition v Benetkah?
Predvsem bi rad poustvaril ozračje prostora, za katerega se mi zdi, da ga potrebujemo
oziroma že nosimo v sebi. Interaktivnost energij, soodvisnost nasprotij.
Občutke je težko artikulirati, jih pokazati. Sebi in drugim. Izpostavljene ali izolirane od
vsega drugega ... Najbolj bi bil vesel, če bi mi v obiskovalcih uspelo prebuditi čutnost,
ki nam je primanjkuje. Veliko se govori o visokih tehnologijah, novih tehnologijah v
umetnosti. Navajeni smo, da stvari so, in da o njih ne vemo nič. Samo gledamo in ne
vemo, kaj. Tudi kar umetniki znanstvenega počnemo v umetnosti, je kapljica v morju
znanosti, ki se razvija. Kar umetniki počnemo, je mala hiša eksperimentov, mogoče
redko osmišljena nadgradnja. Obratno znanost neverjetno vpliva na umetnost, širi
spekter dojemanja prostora, materialov, je vedno popolnejše orodje zaznavanja.
Od kod zamisel, da ste Hipokrite postavili v kostanjeviško samostansko
cerkev in jih ogreli?
Kostanjeviška cerkev je edinstvena. Seveda v vsaki cerkvi veje nek hlad. Konstruirane
so tako, da se počutiš neznatnega – trenutek v prostoru. Toplota pa nas nasprotno
ohranja žive.
Razen v spovednici, v njej se človek navadno spoti.
Mogoče. Logična je povezava med formo in taktilnostjo. Zanimivo je, kako se
spreminjajo materiali, pravzaprav naši občutki glede na spremembo temperature.
Keramika lahko popolnoma preseneti. Postane nam bližja, ko se je dotaknemo in
ugotovimo, da je topla. Največji izziv zame pa je bil, kako postaviti kipe v prostor. Ko
sem jih lociral za stebre, je bilo vprašanje koncepta rešeno. Nato sem potreboval samo
še nekaj mesecev, da sem razstavo realiziral.
Hipokrite ste postavili v cerkev, profano v sakralno. Kaj ste s tem hoteli
povedati?
Gre za vsebine, ki niso prisotne samo v teh prostorih, temveč tudi v naših glavah. V
zapleteni formi cerkvenega življenja. Saj ne, da bi Hipokriti bili ne vem kako povezani
s tem. Hipokriti smo mi. Povezani so z nami, menoj. Ne nazadnje, ničesar ne moreš
opaziti zunaj sebe, če prej ne odkriješ v sebi. V zadnjem času sem bil verjetno bolj
obremenjen, kako se stvari odvijajo v meni – posledično pa sem postal pozoren tudi
na to, kako potekajo izven mene.
Je tisti Hipokrit, ki se razkazuje, še živ človek?
Kateri? Saj se vsi razkazujemo! Eni bolj, drugi manj očitno. Hipokrizija je splošno stanje
...
... v umetnosti?
Tudi.
Kateri material vam najbolj ustreza?
Tisti, ki mi v danem trenutku največ omogoča. Preizkusil sem že veliko materialov.
Začel sem v lesu, tudi zato, ker sem ga spoznal na srednji lesarski šoli. Potem sem
delal z železom, bronom, umetnimi masami, kombiniral sem in preizkušal. Trenutno mi
ustreza glina. V njej je nekaj primarnega. Neki kolega se mi je cinično porogal: “ V njej
so tisočletja, bila je tudi že v vesolju.” To je keramika – star, a hkrati eden tehnološko
zanimivih sodobnejših materialov.
Kaj pa marmor?
Tudi klesal sem že. Ampak marmor je zame preveč statična materija. Ni dovolj gibljiva,
potrebujem bolj voljne materiale. Trenutno.
V čem mislite, da se razlikujete od drugih slovenskih kiparjev?
Hm, zanimajo me materiali z imanentno, specifično vsebino. Že zelo zgodaj sem
ugotovil, da je potrebno vsak material na novo odkriti, ga izumiti ...V kiparstvu, tako
kot ga vidim sam, ni druge igre, kot sta material in tehnika. Skupaj sta vsebina. Tehnika
je lahko moja lastna, material je takšen, kakršen je, lahko ga le pokažem drugače. Ali pa
kombinacije med njimi: tudi te omogočajo ogromno možnosti. Pa ne v rokokojskem
smislu zlaganja rdečih, črnih, belih marmorčkov, temveč v zlaganju besed: ostrih, blagih,
finih, robustnih ... Materiala se osvobodiš, ko ga obvladaš. Sicer si njegov suženj. V čem
se razlikujem? Za ta odgovor si bom vzel še malo časa.
“Kot kiparja me preganja še glad po duhu prostora in časa, ki se paralelno
s simulirano premočjo virtualnega drži fizičnih dimenzij prostora. Zrak
je še vedno zrak, voda voda in zemlja je zemlja. Tudi če damo legitimnost
aktualne trditve o koncu enosti vsebine in likovne forme pod narekovaje,
materija ostane”, ste nekje zapisali. Torej pravite, da si je lažje predstavljati
izraznost fizične realnosti kot neko informacijsko ali propagandno podobo
sodobnosti?
Vidite, tudi razstava na bienalu bo podprla te trditve. Brez fizične realnosti ne moremo,
lahko si le domišljamo, da smo že nad njo.
Imate “svoj” kip v zgodovini svetovnega kiparstva?
Ja, eden takih je Beuysov Honigpumpe am Arbeitsplatz.
Vidite kipe in spomenike kot novodobne Hermese, ki nam kažejo pot v
prihodnost?
Nič več. Zadovoljen bom, če bodo pokazali sedanjost.
Vodice, 21. februarja 2011
(Povzeto po: Patricija Maličev, “Ničesar ne moreš opaziti zunaj sebe, če prej ne odkriješ v sebi”. Intervju z Mirko
Bratušo, Delo [Sobotna priloga], LII/47, 26. feb. 2011, str. 33–35.)